Zbiranje deževnice

Za večino dnevnih potreb v gospodinjstvu, bi lahko vodo pridobivali tudi iz drugih virov. S tem bi precej zmanjšali porabo pitne vode iz javnega vodovodnega omrežja. Zelo dobra rešitev je lahko uporaba deževnice. Najbolj preprosto jo je zbirati v večjih posodah ali zbiralnikih, vendar je potem primerna le za zalivanje vrta in pranje avtomobilov. Lahko pa v hišo poleg klasične vodovodne inštalacije, vzporedno napeljemo še cevi za deževnico, katero je treba prej prečistiti. S tem pridobimo vodo, ki je primerna za umivanje, pranje posode ali perila, pa tudi za čiščenje.

Zakaj bi se sploh ubadali z zbiranjem deževnice, če v hišo v vsakem trenutku priteče pitna voda iz javnega vodovoda? Razlogov je več. Poraba pitne vode v gospodinjstvih se povečuje. Po podatkih ministrstva za okolje in prostor vsak prebivalec porabi približno 250 kubičnih metrov vode na leto ali približno od 140 do 300 litrov na dan. Od tega potrebuje le dva do tri litre za pitje in kuhanje, drugo pa za osebno higieno, pranje, pomivanje in zalivanje.

Redko ali pa se sploh ne vprašamo, koliko pitne vode spustimo skozi straniščno školjko, koliko je porabijo pralni in pomivalni stroji in koliko je odteče med umivanjem. Za vse te potrebe bi bila dovolj deževnica, ki je, razen začetne naložbe v zbiralnik, filtre, tlačno črpalko in v  vzdrževanje, brezplačna. Uporabniki deževnice pa so oproščeni plačevanja takse za obremenjevanje voda.

 

Dobro delo naredimo že, če vsaj del deževnice, ki priteče po žlebovih s strehe, ulovimo v večje plastične ali kovinske posode. Ta je sicer neprečiščena, v posodah se nabere tudi vsa umazanija s strehe ter listje in vejice, ki jih dež z nje spere, vendar je primerna za zalivanje zelenic, cvetja in sadovnjakov ter pranje avtomobilov. Lahko pa v žleb namestimo mrežico, ki bo večjo umazanijo zadržala. Kljub temu je za zalivanje vrtnin kakovost te vode sporna, saj ni očiščena organskih spojin, žvepla in drugih nečistoč, ki so prisotne v padavinah. Lastniki velikih vrtov, ki spomladi in poleti potrebujejo veliko vode za zalivanje, lahko tako privarčujejo veliko pitne vode.

 

Za uporabo v gospodinjstvu mora biti deževnica higiensko neoporečna, ne sme vsebovati agresivnih primesi, ki bi povzročale korozijo, in snovi, ki povzročajo motnost. Kar pomeni, da v njej ne sme biti sluzastih snovi, alg in maščob, različnih kemikalij in mikroorganizmov. Za uporabo v gospodinjstvu jo je treba očistiti, strokovnjaki z Gradbenega inštituta ZRMK pa tudi priporočajo, da se v hiši napeljeta dva ločena sistema, za pitno vodo in za oskrbo z deževnico. Sistema nikjer ne smeta biti povezana tako, da bi se vodi lahko mešali. Dobro pa je, če se pri načrtovanju zagotovi, da je ob pomanjkanju padavin porabnike deževnice mogoče čim preprosteje priključiti na pitno vodo. Kakor še poudarjajo na ZRMK, bi moralo biti povsod, kjer priteče iz pipe deževnica, označeno, da voda ni pitna.

 

Načrtovanje sistema za uporabo deževnice v gospodinjstvu se začne pri izbiri strešne kritine. Ni namreč vseeno, po kakšni kritini se voda steka v žlebove. Primerne so strehe z gladko površino, ki so krite z ne preveč grobimi opečnimi strešniki, skrilavci ali umetno kritino. Vsekakor je treba od proizvajalca zahtevati certifikat, da kritina v okolje ne sprošča nobenih snovi ter da ne vsebuje vodotopnih snovi. Neprimerne so kritine z grobo površino, ker se na njih zadržuje veliko prahu in drugih nečistoč, izogibati se je treba tudi kovinskim streham, ker bo vsebnost kovin v deževnici povečana.

Prav tako je pomembno, iz kakšnega materiala so žlebovi. Nikakor ne smejo biti bakreni ali pocinkani, lahko pa so iz plastičnih mas ali nerjavnih materialov. Med robni žleb na strehi in odtočno cev ob steni je treba namestiti še nerjavne mrežice, ki prestrežejo vejice, listje in drugo večjo umazanijo. Na koncu žleba in pred vstopom vode v cev, po kateri steče v zbiralnik, pa naj bo v betonskem jašku urejen prvi grobi filter iz očiščenega srednje velikega kamenja. Ta zadrži še preostale grobe nečistoče, ki jih mrežica ni.

 

Najprimernejša lokacija za postavitev zbiralnika je nekje v bližini hiše in najbolje je, da je vkopan v zemljo, saj tako zagotovimo stalno nizko temperaturo vode, preprečimo njeno zmrzovanje in jo zavarujemo pred neposredno svetlobo. Zbiralnik je lahko iz različnih materialov. Če se odločimo, da ga bomo vkopali v zemljo, je najbolje, da je izdelan iz finega vodoneprepustnega betona, ker bodo tako zagotovljene primerne higienske razmere in manjša nihanja temperature, pravijo strokovnjaki ZRMK. Lahko pa je tudi iz plastike ali kovinski, vendar morajo biti notranje stene nujno prevlečene s plastičnimi masami. Manjši zbiralniki so lahko nameščeni v kleti, poskrbeti je treba le, da so temne barve ter da niso neposredno izpostavljeni svetlobi, ki spreminja lastnosti vode. Prav tako je pomembno, da pozimi voda v njih ne zmrzne.

Velikost zbiralnika je pomembna iz dveh razlogov. Premajhen ob nalivih ne bo mogel sprejeti večjih količin vode, posledica pa je lahko poplava. Hkrati premajhen zbiralnik, kljub zadostnim padavinam, ne zagotavlja zadostne količine vode, ki jo potrebujemo v gospodinjstvu. Po podatkih ZRMK potrebujemo za 25 do 40 kvadratnih metrov prestrezne površine, torej strehe, kubični meter zbiralnika. Upoštevati je treba tudi, da nivo vode v njem ne sme presegati 90 odstotkov prostornine.

 

V zbiralniku so na dnu lahko najprej grobi filtri iz večjega kamenja, na vrhu pa še fini filter iz peska. Za kemično čiščenje deževnice se čez nasuje še plast aktivnega oglja, ki nase veže organske spojine iz kislega dežja, žveplo in druge najbolj fine delce, ki jih vsebuje deževnica, zadrži pa tudi vse minerale. Očiščena voda se dvigne nad vse filtre in od tam črpa v hišni vodovodni sistem, ki je povsem enak napeljavi za oskrbo z vodo iz javnega vodovodnega omrežja.

 

Voda priteče v zbiralnik po naravni poti, po zakonu gravitacije, v vodovodno omrežje pa ji moramo pomagati z dodatnim tlakom. Postaviti je treba tlačno črpalko, imenovano tudi hidrofor, ki po omrežju potiska vodo in v sistemu vzdržuje tlak. Biti mora ustrezne moči, vklopi pa naj se takrat, ko določen porabnik v hiši potrebuje vodo.
 

Večino vzdrževalnih del je treba opraviti zunaj, preden voda priteče v hišni vodovod. Skrbeti je treba, da so žlebovi očiščeni, pogosto je treba pregledati tudi mrežico, ki zadržuje večjo umazanijo. Vsaj dvakrat ali trikrat na leto zahtevajo čiščenje prvi grobi filtri, skozi katere voda iz žlebov steče v zbiralnik. Zato morajo biti ti filtri lahko dostopni. Enkrat na leto je treba očistiti veliki filter v zbiralniku in približno vsaki dve leti zamenjati plast aktivnega oglja. Grobe in fine filtre očistimo tako, da jih vzamemo iz betonskega jaška oziroma zbiralnika in dobro speremo z vodo, potem pa jih položimo nazaj.

 

Morda se zdi, da je postavitev sistema za prestrezanje in čiščenje deževnice pravzaprav preprosta. Pravilna izbira kritine in žlebov, nekaj mrežic in grobih filtrov, potem potrebujemo primerno velik zbiralnik s finim filtrom in aktivnim ogljem, na koncu pa še odtočno cev, ki jo iz zbiralnika prek tlačne črpalke povežemo s hišnim vodovodnim omrežjem. Veliko lahko res naredimo sami, vendar je bolje, da nam pri načrtovanju pomagajo strokovnjaki, gradbeniki in strojniki, ki izračunajo pravilne dimenzije zbiralnika, predlagajo izbiro tlačne črpalke, povedo tudi, koliko aktivnega oglja potrebujemo, in nazadnje sistem povežejo ter preizkusijo njegovo delovanje.